Vojna svetov in tihi morilec

Kot smo razbrali do sedaj, stresa in kakovosti vode torej ne gre podcenjevati. Druga stvar, ki pa jo večina akvaristov spregleda, pa so mikrobi.

Akvarije si pogosto predstavljamo kot podvodne svetove v malem, košček narave v našem domu, varno ločen za štirimi steklenimi stenami. In ravno ta izoliranost akvarijev predstavlja pri naseljevanju novih rib lahko potencialno katastrofo.

Katastrofalna srečanja z nepoznanimi mikrobi so znana že iz človeške zgodovine. Ko je Krištof Kolumb odplul v Ameriko, s seboj ni vzel le ladij, temveč tudi vse, za tedanje Evropejce običajne mikrobe in za nameček še nekaj bolj zloveščega - črne koze, ošpice in gripo. Novi mikrobi so za prebivalce Hispaniole, prvega otoka na katerega je Kolumb naletel, ko je plul proti zahodu, pomenili začetek konca. Ker se njihov imunski sistem s temi povzročitelji še ni srečal, niso imeli popolnoma nobene obrambe. Le dvajset let po prihodu Kolumba na Hispaniolo se je število domorodnih prebivalcev zmanjšalo iz 250000 na vsega skupaj 14000. Seveda je Evropejci niso odnesli brez posledic. Po takšnih in drugačnih stikih z domorodnimi prebivalci so domov v Evropo prinesli tuberkulozo in sifilis.

Enako se dogaja v akvarijih.

Ribe, ki so v akvariju že od vsega začetka postavitve so navajene na določeno mikrobno skupnost v akvariju, ki jo sestavljajo neškodljivi mikrobi, ki naseljujejo vodo, filter in drugih površine v akvariju. V akvariju imajo svojo vlogo pri razkroju organskih spojin, kroženju dušika, ali katerem druge procesu, ki se odvija v akvarijski podlagi. Manjšina jih lahko ob ustreznih pogojih povzroča zdravstvene probleme, vendar te drži pod nadzorom imunski sistem.

Na ribah samih se zadržuje tudi njim lastna mikrobna populacija, tako imenovana mikrobiota, ki lahko zaščiti sluznice pred patogenimi organizmi, lahko pa ravno ta mikrobiota predstavlja tveganje za ribe same ob določenih pogojih.

Ob naselitvi novih rib v akvarij tako obstaja verjetnost, da so nove ribe navajene na drugačne mikrobe, zato se morajo z novimi mikrobi v akvariju še dodobra spoznati. Za piko na i imajo zaradi prevelikega stresa med transportom tudi okrnjen imunski sistem, kar pomeni da so veliko bolj dovzetne za nove okužbe in nove mikrobe. Velikokrat gre ta faza mimo nas povsem neopazno, včasih pa tudi ne, predvsem takrat, ko se konča s poginom novih ali pa celo starih rib - tudi ribe, ki so bile prvotno v akvariju, so lahko enako dovzetne za težave z mikrobi, s katerimi se še niso srečale.

V takem primeru težko s prstom pokažemo na krivca, saj je vse skupaj naraven potek boja za preživetje močnejšega, je pa to definitivno nekaj, česar si v lastnem akvariju ne želite.

HRANA

Preobilno hranjenje in nekvalitetna hrana sta tiha morilca akvarijskih rib, saj se njune posledice pogosto pojavijo precej kasneje kot kateri koli do sedaj opisani dejavniki.

Preobilno hranjenje s časom povzroči zamaščenost rib, kar vodi najprej do oteženega razmnoževanja, kasneje pa tudi do odpovedi notranjih organov. V naravi se večina rib hrani z majhnimi grižljaji preko celotnega dneva, hrane pa v večini primerov ni v izobilju in se morajo kar potruditi, da se nahranijo. Čisto drugače je, če imaš hrano servirano večkrat dnevno in vse kar moraš storiti je, da na široko odpreš usta. Tako se energija iz hrane lepo shrani v obliki maščobe v maščobnem tkivu.

Če ribe te maščobe ne porabijo za energijo, pa se ta le kopiči. Večina ljudi ribe preveč in preobilno hrani, za nameček pa je ta hrana še neustrezna. Vsebuje preveč ogljikovih hidratov, ki jh ribe v svoji prehrani niso vajene in povzročajo zapeke in celo zaprtje, ki lahko privede do resnih težav. Ena od problematičnih sestavin je tudi ribja moka, ki sama po sebi sicer ni tako sporna (razen da jo sestavljajo zmleti delčki rib) kakor je sporen način, kako jo ohranjajo svežo. Zaradi velike vsebnosti pokvarljivih maščob jo je namreč treba obdelati s celo vrsto konzervansov, med katerimi so mnogi z razlogom umaknjeni iz človeške prehrane, v prehrani hišnih živali pa se še vedno uporabljajo.

Zato je bolje, če svojim ribam ponudite hrano, ki ne vsebuje ribje moke, kot je na primer suha hrana za ribe podjetja Dennerle. V teh hranah so ribje sestavine zamenjale žuželke in vodni nevretenčarji, za namenček pa so jo še dodatno obogatili z različnimi zelišči. Vedno bolj se v prehrani rib uporabljajo tudi probiotiki, kot je na primer Pediococcus acidilactici. O številnih prednosti hranjenja s hrano, ki vsebuje probiotike, si lahko preberete tukaj.

Poleg suhe hrane pa poskusite ribe redno hraniti tudi z zamrznjeno hrano. Ta ne vsebuje škroba, saj jo sestavljajo predvsem posamične vrste vodnih in morskih nevretenčarjev. Taka hrana predstavlja to, s čimer se ribe hranijo v naravi. Majhni grižljajčki, bogati z beljakovinami in maščobami ter vlakninami. Ker pa jih v večini sestavlja voda, je bojazen, da se bodo ribe preobilno najedle, povsem odveč.