Gupi - ne črno, ne belo, temveč vse kar je vmes

Gupi - ne črno, ne belo, temveč vse kar je vmes

V tem prispevku ne bomo govorili o barvah gupijev, v kolikor vas je naslov bloga nekoliko zavedel.

Resnica o gupiju – Ne črno, ne belo, temveč vse kar spada vmes

Gupi – majcena ribica, ki je osvojila svet in prva riba s katero se sreča marsikateri akvarist začetnik, je zagotovo ena najbolj priljubljenih, pa tudi osovraženih in narobe razumljenih akvarijskih rib. V tem zapisu se bomo dotaknili resnice o gupijih. Spoznali bomo, od kod izhajajo in v kakšnem okolju živijo in proti koncu ugotovili, da so pravzaprav pravi majceni evolucijski čudež, ki je omogočil, da gupija danes poznamo kot ribico, ki mnoge popelje v svet akvaristike, kot nadlogo, rešitev problema, predvsem pa zelo prilagodljivo živalco, ki uspe tam, kjer druge ribe ne.

Kako je gupi dobil svoje ime?

robert john lechmere guppyGupi je svoje ime dobil po Robertu Johnu Lechmereu Guppy-ju, konhologu, geologu in predsedniku Znanstvenega združenja Trinidada, ki je prve primerke gupijev iz Trinidada poslal v London leta 1866. Njemu v čast je bil najprej znanstveno poimenovan kot Girardinus gupii.

Čeprav Guppyja častijo kot odkritelja te vrste, jo je pravzaprav prvi odkril in poimenoval Španec De Filippi leta 1862, na sosednjem otoku Barbados, kot Lebistes poeciliodes. Gupija je štiri leta pred Špancem, tokrat sicer iz Rio Guayre v bližini venezuelskega glavnega mesta Caracas, odkril nemški amaterski biolog Julius Gollmer. Da gupija danes ne poznamo pod drugačnim imenom, se lahko zahvalimo le napaki pri vnosu primerka v muzejsko zbirko.

Skupno so gupija v različnih muzejih po svetu opisali s kar 11 različnimi imeni. Izkazalo se je, da je šlo za različice, ne nove vrste. Eno izmed imen, Poecilia reticulata, mu je namenil Wilhelm Karl Hartwig Peters, vendar je zaradi slabo označenih primerkov opis naredil na podlagi samic, misleč da gre za drugo vrsto ribe. Prej omenjena napaka, zaradi katere gupijev ne kličemo golmerji, je tako gupiju prinesla njegovo trenutno veljavno znanstveno poimenovanje - Poecilia: iz grškega poikilo, kar pomeni "spremenljivo, pestro"; reticulata: iz latinskega reticulatus, kar pomeni „mrežast, z mreži podobnim vzorcem“.

Gupi prispe v Evropo

Prvi zabeleženi živi gupiji so v Evropo prišli konec 1908. V Hamburg jih je uvozil Carl Siggelkow. Zaradi razkuževanja s cianovodikovo kislino, kar je bila tedaj stalna praksa za vse pošiljke iz tropskih dežel, jih je preživelo le malo, a še vedno dovolj za razplod. Kmalu izkazali za zelo plodne, zaradi česar so jim nemški hobisti rekli kar "Millionenfisch" – milijonska ribica. Okoli 1920 je akvaristično društvo v Leipzigu razvilo prvi 5 točkovni sistem ocenjevanja gupijev, prva razstava gupijev pa je bila novembra 1922. Prva vzgojena različica gupija – z zgornjim in spodnjim mečkom na repni plavuti, je bila razvita leta 1928.

1954 je bilo leto, ko je v hobiju nastala in se prvič predstavila svetu tudi prva "moderna", dolgorepa različica gupija. Vse se je odvijalo na prvi mednarodni razstavi gupijev v Nemčiji, ki je pritegnila na tisoče obiskovalcev kot tudi radijske in televizijske prenose in predstavila ta čudoviti hobi večjemu krogu ljudi.

Prvo srečanje – osebna izkušnja

Moja zgodba z gupiji se začne pred 24. leti, ko sem shodil svoje prve akvaristične korake. Moj akvarij je bil za takratne razmere popolnoma običajen. Prostornine zgolj 40 litrov, na dnu droben, ne-akvarijski pesek, filter na gobico, katerega je poganjal zrak, enostavne rastline, kamen, korenina; od prebivalcev pa navadni rogatec, bronasti oklepni somiči, neonke… in seveda gupiji.

Dan danes bi mojo izbiro rib ostro kritizirali razni samooklicani strokovnjaki na družabnih omrežjih, češ, to pa sploh ne sodi skupaj. Malo da ne bi me obsodili mučenja živali. Seveda takrat literature, ki bi ustrezno svetovala, še ni bilo, v knjižnici sem imel na voljo zgolj eno knjigo slovenskega avtorja, ki pa ni bila kaj dosti v pomoč. Interneta v splošni rabi takrat še ni bilo oziroma je bila njegova uporaba omejena zgolj na raziskovalne ustanove, Google pa je takrat le ideja v glavi ustanovitelja. Tudi tako imenovana biotop akvaristika takrat praktično še ni obstajala ali pa je bila zelo na začetku.

Moj akvarij je uspeval fantastično. Gupiji so se množili, celo do te mere, da sem jih dajal prijateljici, pri kateri pa niso in niso uspevali. Po prebiranju literature, in glede na to, da so se ribice pri meni tako dobro počutile, sem sklepal, da jim je v mojem akvariju všeč. Kaj pa 10-letni mulec ve. Kasneje in po prebranih nekaj "strokovnih" akvarističnih knjigah sem na podlagi opisa gupija predvideval, da jim gotovo odgovarja trda voda, da se neprestano razmnožujejo. Prijeto presenečenje je sledilo nekaj let kasneje, ko sem prvič s kapljičnimi testi pomeril trdoto vodovodne vode (testi za vodo takrat niso bili stalnica vsake dobre akvaristične trgovine, kot je to pričakovati dandanes), ki sem jo uporabljal za menjave. Mehka! Glede na literaturo ne bi smeli uspevati…

Za primerjavo, koliko se je opis gupija s časom spremenil, prilagam povzetke iz moje prve akvaristične knjige iz leta 1994 in iz današnje slovenske ter tuje baze okrasnih akvarijskih rib:

 

Razlika v količini podatkov, ki so na voljo, je očitna. K temu je pomembno prispevala tudi večja pretočnost in dostopnost podatkov.

Podatki, verjetno zaradi medsebojnega sklicevanja in prepisovanja, so si razmeroma podobni. Trda voda (okoli 10 ali več dKH) in bazičen pH (7 ali več). Osnove gojenja so tako ostale enake, povečala se je le količina podatkov o naravnem habitatu in ureditvi akvarija za optimalno oskrbo. Na splošno pa velja prepričanje, da je gupi riba, primerna za tršo vodo in bazični pH. To lahko preberemo tudi na številnih forumih in družabnih omrežjih, čeprav v največjih gojilnicah po svetu dejansko uporabljajo mehko vodo oziroma deževnico, ali pa trdoti kot taki sploh ne pripisujejo večjega pomena.

Tudi v fishboxu smo podlegli nepopolnim informacijam in jih kot netočne tudi prenašali na nove rodove akvaristov, saj konec koncev v veliko knjigah, iz katerih smo se učili, tako tudi piše. Naše dojemanje gupija, kot ga ima širša akvaristična javnost, pa se je spremenilo, ko sem dobil priložnost gupije opazovati v njihovem naravnem okolju, na Trinidadu.

Opazovanje na terenu

Hvala razumevajočim sodelavcem, da so mi dovolili oditi na daljše, tritedensko pohajkovanje po Malih Antilih. Seveda brez načrtovanja okoli obiska raznih naravnih znamenitosti ni šlo, tako da se je bilo nujno za slab teden ustaviti na Trinidadu, največjem izmed otokov, ki tvorijo Male Antile in seveda tudi domu trinidadskega gupija – prednika današnjih gojenih gupijev. Primerno opremljen s snemalno opremo, plastenkami za jemanje vzorcev vode, merilcem prevodnosti in pH (Hanna Instruments) ter turistično in strokovno literaturo sem težko dočakal dan prihoda na ta otok. Priložnosti za raziskovanje vodnih okolij je bilo dovolj, seveda pa je bilo treba otok spoznati tudi vsaj za silo – obiskati priljubljene plaže, naravne rezervate in mangrovino močvirje Caroni.

Glede na splošno razširjenost, gupijev ni bilo težko najti. Za prvo mesto opazovanja sem izbral potok, ki se izlije v reko St. Joseph in ga napaja znameniti slap Maracas. Po deset minutnem prebijanju skozi gosto podrast okoliške džungle v hribovju Northern Range, nedaleč stran od slapu, sem prišel do potoka v katerem sem, poln pričakovanj, našel divje gupije in jih posnel v naravnem okolju. Po raztovarjanju nahrbtnika in brskanju za kamero in novi dozi repelenta proti komarjem (na žalost nujno potrebno), sem na hitro preučil okolico.

 Potok, v keterem prebivajo divji gupiji, obrašča gosta džungla

Gosto tropsko rastje, malo neposredne svetlobe, obrežje je bilo pretežno peščeno z občasnimi naplavinami odpadlega listja in vejic. Voda je imela zmeren pretok, v vodi ni bilo opaziti nobenih rastlin. Rečno dno so po večini sestavljali kamni različnih velikosti in ob robovi bolj droben pesek. Na prvi pogled ni bilo videti nobenega življenja. Ko pa se umiriš (kolikor ti komarji dovolijo) pa hitro opaziš drobne ribice, ki švigajo sem ter tja pod gladino vode. Ogromno zanimanja pokažejo, ko razgrebeš prej nedotaknjeno zaplato peska in kamenja. Na nekaterih delih struge je pretok kar močan, včasih strugo preseka kamnita preklada, čez katero se voda požene kaka dva metra v globino.

Kamnita pregrada na tropskem potoku, žez katero teče dvometrski slap.

V večjem tolmunu pod slapom je videti tudi nekaj večjih senc, ki se občasno poženejo proti sredini. Kot kaže se tam doli gupijem nič dobrega ne piše. Vprašanje, ki se mi porodi pa je, kako za vraga je 2 centimetra velika ribica premagala 100-krat višji slap?

Na videoposnetku je videti, da se gupiji zadržujejo v tekoči in stoječi vodi, po celotni strugi potoka, razen v najhitrejših brzicah. Na videoposnetkih opazimo tudi Anablepsoides hartii, ki je v tem okolju glavni plenilec gupijev. Glede na to, da je nekoliko večja od odraslih gupijev, se hrani v večini z mladicami in žuželkami ter je poleg gupija ena redkih rib v tem okolju, ki lahko premaga vodne ovire s hitrim tokom in celo krajše razdalje po kopnem.

Čas je bil za odvzem prvega vzorca. Voda je imela prijetnih 22 °C, merilec prevodnosti pravi da ima zgolj 147 µS/cm2 ter trdoto 75 ppm (kasnejše testiranje s komercialnim testom za trdoto (JBL) je dalo rezultat 2 kh in 2 gh). Presenetljivo mehka voda! pH sem izmeril uro kasneje v odvzetem vzorcu, z elektronskim testom Hanna ph , ki je pokazal vrednost pH 6.0. Izmerjeni parametri vode še zdaleč niso bili primerljivi s tistimi na spletu in akvaristični literaturi.

Utiranje poti nazaj do najetega avtomobila je minilo v vzdušju izpolnjenega pričakovanja in bentenju nad trni, ki mi jih je v roki pustila ovijalka, ko sem iskal oporo med premagovanjem pobočja.

Naslednja destinacija, La Brea Pitch Lake - veliko jezero katrana na polotoku La Brea, je bila mišljena zgolj kot priložnost za fotografiranje nenavadnega naravnega pojava. Niti pričakoval nisem, da bom v rjavkasti vodi s temperaturo 30 °C našel divje gupije! Naravno nahajališče katrana, na katerem vodostaj zelo niha, je zaradi svoje zanimive kemijske sestave vode (Schelkle et al., 2012) zadnje mesto na katerem bi pričakovali ribe.

Po ogledu muzeja in hitremu briefingu o kratki zgodovini kraja, nas vodič popelje na samo jezero. K sreči je katran dovolj trd, da se po njem lahko hodi. Ob vročih dneh, ko je bil tisti, pa se od sonca razbeljeni katran nekoliko zmehča, kar pripomore k neprijetnemu občutku udiranja ob hoji po velikanskem katranastem loncu.

Jezero katrana s trdo površino, po kateri lahko hodimo; La Brea, Trinidad in Tobago

Obrobje kotanje obrašča večinoma trava in na daljnem koncu tudi nekaj dreves ter močvirske rastline, na samem jezeru pa med mehurji katrana rastlin, razen alg, ki preraščajo vse potopljene površine, ni. Po strjenem katranu pohajkujejo jastrebi, ki si privoščijo vsako nesrečno žival, ki ostane ujeta v redkih mlakužah s tekočim katranom.

Razpadajoče truplo kajmana, ujetega v katranu

Ribam se v tem jezeru ne piše dobro in večina jih zaradi visoke temperature in pomanjkanja kisika pogine, ko ostanejo ujete v kotanjah na sredini jezera, saj vodostaj zelo niha.

Satelitski posnetek vodostaja katranskega jezera La Brea med decembrom 2017 in decembrom 2018

Nasprotno, kakor je bilo opaziti, gupijev v tem jezeru ni malo. Opaziti jih je mogoče, kako se pasejo na algah in bioprerasu, ki prekrivajo katranasto površino, in se hitro zatečejo v globjo vodo, ko se jim preveč približaš. Da so to zares gupiji, je bilo mogoče potrditi le s kamero, ki sem jo pustil v eni od manjših mlakuž nekaj minut, preden so si ribe upale ponovno v njeno bližino.


Parametri vode so bili tudi tukaj presenetljivo nizki. Izmerjena je bila prevodnost 234 µS/cm2 ter trdota 116 ppm (kh 2,5 – 3, gh 5) in pH 6.2. Ponovno mehka voda!

V vodnih kotanjah na sredini jezera sem opazil le samice in mlade gupije, pri katerih spola še ni bilo mogoče razločiti. Samce sem opazoval le v izvirih ob robu jezerske kotanje, ki napajajo samo jezero.

 

Gupiji v naravnem okolju - rjavkasta voda z veliko algami.

Kakor lahko sklepam iz osebnih izkušenj in ugotovitev na terenu v domovini gupijev, tropskem otoku Trinidad je, da se gupiji v mehki in kisli vodi prav dobro počutijo, razmnožujejo in uspevajo.

Tako bi brez težav uspevali v akvariju z mehko in kislo vodo, poleg neonk in drugih ribic, ki jim takšna voda odgovarja. Pa za voljo razglabljanja zanemarimo, da so to organizmi, ki se v naravi ne bi nikoli srečali in prezrimo vedno večjo ozaveščenost o pomenu biotop akvaristike. V naravi gupije najdemo z drugimi ribami, ki jih po večini povezujemo z mehko in kislo vodo, kot so na primer razne vrste teter (Copella arnoldi, Corynopoma riisei, Heigrammus ocellifer, Gymnocorymbus thayeri, Hyphessobrycon axelrodi) drobnoustke (Nannostomus unifasciatus), oklepni somi in somiči (Corydoras aeneus, Ancistrus maracasae, Hypostomus robinii, Megalechis thoracata) in celo nožarice (Gymnotus carapo) ter ostrižniki (Crenicichla saxatilis, Polycentrus schomburgkii, ki sta glavna plenilca gupijev, ter Cleithracara maronii) in zobati krapovci (Anablepsoides hartii).

Dolgoletno gojenje gupijev v akvarijih v trdi vodi v nobenem primeru ne more spremeniti dejstva, da so to ribe, ki so izjemno prilagodljive in lahko preživijo in celo uspevajo v vodi, za katero mnogi menijo, da za njih ni najbolj primerna. Dober zgled sta ti dve terenski opazovanji, prvo iz tropskega gorskega potočka z dobro okisičeno a mehko in kislo vodo ter drugo iz nižinskega katranskega jezera, na katerem se zadržuje voda, ki ima lahko preko 30 °C in je zelo revna s kisikom (Schelkle et al, 2012), ki dokazujeta, da se gupiji v mehki vodi odlično počutijo in da jih celo nižji pH prav nič ne moti.

Dr. David N. Reznick, profesor biologije na University of California, Riverside in  eden od vodilnih na področju opazovanja trinidadskih gupijev v naravi in preučevanju njihove genetike, epigenetike (Wiki: preučuje spremembe v izražanju genov organizma, ki niso povezane s spremembami v zaporedju DNK. Predstavlja spoznanje, da lahko na izražanje genov vplivajo tudi dejavniki okolja, ne da bi se pri tem moral spremeniti zapis DNK. Gre za kemično modifikacijo molekule DNK, ki se lahko v določenih primerih tudi deduje.) in na sploh naravoslovja gupija, nam je v osebnem razgovoru povedal, da gupiji, ki jih preučuje on, izhajajo iz trših voda.

"Virtually all of the streams we work in in the Northern Range mountains (Turure and Guanapo Rivers) are fed by water that has flowed through the limestone rock formations that are so common in that mountain range. The consequence is that the pH is around 8 and total hardness is generally >200ppm, sometimes up to 300ppm. The streams often have dams of precipitated limestone that give them the appearance of sculpted cement barriers that separate the streams into a series of reflecting pools separated by such dams."

V prevodu: " Praktično vsi vodotoki, na katerih delamo v hribovju Northern Range (reki Turure in Guanapo), se napajajo z vodo iz apnenčaste kamnine, ki je v tem delu hribovja pogosta. Posledica tega je pH okoli 8 in skupna trdota v povprečju >200 ppm, včasih tudi do 300 ppm. Potoki imajo pogosto zajezitve ki jim dajejo videz oblikovanih cementnih ovir, ki ločujejo tokove v vrsto mirnih tolmunčkov, ločenih s temi jezovi."

Ti dve fotografiji sta last prof. Davida Reznicka in jih lahko uporabljamo z njegovim dovoljenjem.

Če potegnem vzporednice z lastnim opazovanjem gupijev, so ti živeli v 3 – 5 krat bolj mehki vodi, kot je to običajno. To niti ni tako nenavadno, saj gupija na Trinidadu tako lahko srečamo skoraj v vseh vodah, tudi v obcestnih jarkih in kanalizaciji, kjer je pogosto vprašljiva tudi kakovost vode. V nekaterih primerih celo do te mere, da so gupiji edina vrsta ribe, ki se v njej nahajajo. Če boste na Trinidadu spraševali po gupijih, vas bodo domačini malo da ne čudno gledali. Gupijev tam ne poznajo po njihovem splošnem imenu temveč jim pravijo "canalfish" – riba iz kanala. Preživijo pa lahko tudi različne slanosti vode, tam do 1,5-krat višjo, kot je v morju.

 

Gupi kot primer evolucijskega čudeža

Okrasne različice gupijev v akvarijih se morda zdijo dokaj nebogljene, nezmožne hitrega plavanja, ne marajo vodnega toka, skratka prave cmere med ribami. Divji gupiji pa so se izkazali kot izvrstni plavalci, ki se s hitrimi sunki poganjajo skozi deročo vodo in premagujejo krajše razdalje preko manjših slapov. Akvarijskemu gupiju se v divjini Trinidada ne bi prav lepo pisalo.

Divji gupi nas je, preko številnih opazovanj na terenu, naučil, da se populacije gupijev razlikujejo med seboj ne samo glede na različne vodotoke, v katerih živijo, temveč tudi kje v teh vodotokih se opazovane živali nahajajo. Gupiji iz nižinskih delov rek, ki tečejo počasneje in imajo večje število plenilcev, so praviloma manj pisano obarvani, imajo manj bleščečih lis kot njihovi sorodniki višje navzgor po reki, kjer je plenilcev malo ali pa jih sploh ni.

 

Večina plenilcev gupijev se zanaša na vid, zatorej živo pisane samce hitro izločijo iz evolucijske igre preživetja in razširjanja genov.

Crenicichla saxatilis, ena od glavnih plenilcev gupijev.

Ugotovljeno je tudi bilo, da se videz oziroma vzorec divjih gupijev razlikuje glede na tip rečnega dna, nad katerim se posamezne populacije zadržujejo. Grobo rečno dno z večjimi kamni in prisotnostjo plenilcev spodbuja razvoj in preživetje samcev z vzorcem z večjimi pikami. Na ta način povečajo možnost preživetja, saj jih plenilci težje opazijo. Nasprotno, fino rečno dno ob prisotnosti plenilcev spodbuja preživetje in razvoj samcev z manjšimi pikicami.

Če v takem okolju plenilcev ni ali pa jih je malo, se razvijejo populacije samcev z ravno obratnimi lastnostmi.Torej na grobem rečnem dnu prevladujejo samci z manjšimi pikicami, na finem rečnem dnu pa samci z večjimi pikicami.

Razlog tokrat ne tiči v preživetju temveč v samicah in njihovi izbiri ustreznega samca. Samice namreč raje izberejo samce, ki po vzorcu izstopajo od okolja in po barvah, ki so v okolju redke! S tem bi namreč povečale možnosti, da se parijo s samci, ki z njimi niso v sorodstvu (https://www.nature.com/articles/nature12717  6.3.2019) . V okolju se tako klešeta sili naravne in spolne selekcije in ravno od kombinacije plenilcev in okolja je odvisno, kakšna različica samčkov gupijev bo v okolju prevladovala.

Gupi iz predela z veliko plenilcev (zgoraj) in gupi iz predela z malo plenilcev (spodaj)

Prisotnost plenilcev vpliva tudi na dinamiko populacije pri divjih gupijih. Gupiji v območjih z veliko plenilcev dozorevajo mlajši in namenijo več energije razmnoževanju. Taki gupiji tudi živijo dlje in imajo manjšo smrtnost. Samice skotijo več mladičev, ki pa so manjši v primerjavi s populacijo, kjer je plenilcev malo, ali pa jih ni (Reznick and Endler 1982; Reznick, Rodd et al. 1996).  Prisotnost plenilcev vpliva tudi na dinamiko formiranja jate, učinkovitost plavanja in prehrano. Razlike med gupiji iz območij z veliko plenilcev in območji z malo plenilcev imajo skupno genetsko osnovo, zaradi česar so gupiji tako dobro prilagodljivi na različne razmere v okolju, genetska osnova pa omogoča tudi veliko raznolikost v obarvanosti, kar so s pridom izkoristili in še vedno izkoriščajo gojitelji pasemskih gupijev.

 

Gupi kot invazivka

Gupije so po svetu naseljevali, tako kot njegovo daljno sorodnico gambuzijo in še nekaj drugih predstavnikov družine Poecilidae, z namenom preprečevanja širjenja malarije in za nadzor nad številom komarjev. Tako se je globalni razpon gupijev zadnjem stoletju dramatično povečal. Naravno prisotna v severovzhodni Južni Ameriki in na otokih Trinidad in Tobago, se je vrsta uspela ustaliti v najmanj 70 državah izven tega območja (Deacon et al., 2011), ki zajema vse celine, razen Antarktike! Kaj naredi gupija tako uspešnega in sposobnega kolonizacije novih okolij? Za uspešno naselitev v drugem okolju morajo biti izpolnjeni 3 pogoji, preden vrsta postane invazivna: vnos v okolje → vzpostavitev populacije → razširjanje → invazivna vrsta.

Številne vrste se v novem okolju ne zadržijo dovolj dolgo, da bi se razmnožile. Bodisi zaradi neustreznih okoljskih razmer, pomanjkanja ustrezne hrane ali prisotnosti novih plenilcev. Gupi pa je odlično opremljen za preživetje, saj dobro uspeva v različnih okoljih z na primer različno slanostjo in temperaturo. Tudi zaradi svojih genetskih lastnosti je gupi odlična invazivka. Že ena sama samica lahko osnuje populacijo, saj lahko koti mladičke še celo do 10 mesecev po zadnjem parjenju. Koti žive maldiče, ki so dobro razviti in takoj sposobni samostojnega življenja. Mladiči tudi hitro dozorijo – mlade samičke lahko prvič kotijo že pri starosti treh mesecev. Vsak mesec pa lahko skotijo do 30 mladičev. Tudi taktike izogibanja plenilcem in mešanja z drugimi ribjimi vrstami med njihovim hranjenjem še dodatno povečajo možnosti preživetja mladičev. Dodatno k uspešnost gupija prispeva še njegova vsejedost in sposobnost prilagajanja obnašanja glede na okolje: Gupi se lažje orientira v novem okolju in izkorišča nove vire hrane, prilagodi čas hranjenja in izogibanje plenilcem glede na številčnost plenilcev v okolju in vrsti plenilca, drugačne taktike parjenja glede na prisotnost plenilca in moč svetlobe.

Tudi parjenje v sorodstvu ne predstavlja tolikšnega problema, kot ga želijo prikazati nekateri akvaristi in "akvaristični strokovnjaki", niti pri gojenih različicah, kakor nam je v osebnem pogovoru zaupal Stephen Elliott, predsednik IKGH Europe. IKGH – Internationales Kuratorium Guppy Hochzucht ( mednarodni kuratorij za selektivno vzrejo gupijev).

"The recently deceaced Stan Shubal master breeder in USA kept his strains for more than 40 years without introducing new blood.  He was a IFGA winner several years and you would not get to that standard with poor quality fish !   This proves that you do not need new blood for crossing to maintain stability and vitality."

V prevodu: "Nedavno preminuli Stan Shubal, mojstrski rejec iz ZDA je držal svoje "pasme" več kot 40 let, ne da bi uvedel novo kri. Več let je bil zmagovalec IFGA (International Fancy Guppy Association) in do tega standarda ne bi prišli do tega z ribami slabe kakovosti! To dokazuje, da za križanje ne potrebujete nove krvi, da bi ohranili stabilnost in vitalnost."

Sklepamo lahko, da je neupravičeno, da občutljivost gupijev in njihov predčasni pogin pripisujemo slabi genetiki in kvaliteti ribe.

 Vir slike: Terry Aley's Guppy Site

V tem prispevku smo na podlagi osebnih izkušenj in opazovanj ter s pogovorom z vodilnimi strokovnjaki na področju prirodoslovja gupijev in vzreje kvalitetnih zvrsti spoznali, da je gupi izjemno prilagodljiva ribica, pa naj si gre za divjo obliko ali okrasno ribico, ki jo gojimo v mnogo akvarijih širom po svetu. Uspeva in se dobro počuti v vodah z različno kislostjo /alkalnostjo ter trdoto, različno temperaturo in ki je zaradi svoje izjemne sposobnosti preživetja, genetske loterije pa tudi sreče in nespametnosti ljudi, uspela naselite naravne vode v več kot 70 državah po svetu. In ne samo v tropskem pasu. Divje populacije gupija najdemo tudi v Evropi!

V akvariju je gupi nezahtevna ribica, ki jo lahko gojimo z večino ostalih ribic, saj ni občutljiva na različne parametre vode.

Viri:

 

  • Sievers, Caya et al. “Reasons for the invasive success of a guppy (Poecilia reticulata) population in Trinidad.” PloS one vol. 7,5 (): e38404. doi:10.1371/journal.pone.0038404
  • Kemp, Darrell J et al. “Predicting the direction of ornament evolution in Trinidadian guppies (Poecilia reticulata).” Proceedings. Biological sciences vol. 276,1677 (2009): 4335-43. doi:10.1098/rspb.2009.1226
  • Schelkle, Mohammed, Ryan, P Coogan & Mcmullan, Gillingham, Van Oosterhout, Cable (2012). Parasites pitched against nature: Pitch Lake water protects guppies (Poecilia reticulata) from microbial and gyrodactylid infections. Parasitology. 139. 1-8. 10.1017/S0031182012001059
  • https://www.fishbase.de/Country/CountryChecklist.php?resultPage=1&c_code=780&vhabitat=fresh (25.2.2019)
  • https://www.aquanubis.com/baza-organizmov/item/ribe/12-zivorodni-zobati-krapovci/112-poecilia-reticulata.html (25.2.2019)
  • http://www.seriouslyfish.com/species/poecilia-reticulata/ (25.2.2019)
  • http://talltalesfromthetrees.blogspot.com/2012/05/robert-john-lechmere-guppy-1836-1916.html (26.2.2019)
  • Amy E. Deacon and Anne E. Magurran
  • (PDF) How Behaviour Contributes to the Success of an Invasive Poeciliid Fish: The Trinidadian Guppy (Poecilia reticulata) as an Invasive Species. Available from: https://www.researchgate.net/publication/317538066_How_Behaviour_Contributes_to_the_Success_of_an_Invasive_Poeciliid_Fish_The_Trinidadian_Guppy_Poecilia_reticulata_as_an_Invasive_Species [accessed Jun 05 2019].
  • Amy E. Deacon. "The behavioural ecology of the Trinidadian guppy, Poecilia reticulata, as an invasive species" https://research-repository.st-andrews.ac.uk/handle/10023/1689 (26.2.2019)
  • http://www.ikgh.org/index.php/component/content/article/9-articles/9-the-guppy-history (25.2.2019)

0 komentarja /-ji,/-jev

Napiši komentar

Komentarji so moderirani